Blog
Ko se zavedamo svoje lastne minljivosti, šele pričnemo Živeti.

Cikel smrti in življenja

cikel-smrti-in-zivljenjaKako pogosto pomislimo na lastno smrt, konec tega bivanja in kakšne občutke imamo pri tem? Nam ob tej misli postane neprijetno, nas spreleti srh in preusmerimo pozornost drugam? Zakaj imamo občutek, da bo življenje kar večno? Zakaj pomislimo na smrt šele takrat, ko je naše ali fizično življenje naših bližnjih ogroženo, zaključeno?

Zakaj čakamo tako dolgo, da nas morda bolezen prisili v razmišljanje o kakovosti življenja, o tem kaj nas osrečuje, kaj nam služi in kaj ne, kaj nas dviguje in kaj tlači, kakšno je stanje našega zavedanja, kje se nahajamo na lestvici občutkov, katere informacije nas privlačijo, kaj poslušamo, gledamo, čutimo, vonjamo in okušamo? In predvsem kaj razmišljamo, govorimo in delamo? Zakaj nas šele težke preizkušnje postavijo na pot samorefleksije in ‘aha’ momentov. Kolikokrat slišimo, da so ljudje popolnoma spremenili svoje nazore in preoblikovali vrednote, ko so bili v težki stiski.

Zakaj se že danes ne vprašamo, kaj bi storili, če bi imeli le še nekaj dni, ur življenja? Kaj bi osmislilo tistih nekaj dni bivanja? Zakaj se že danes ne odločimo za Življenje?

Šele ko se soočimo s svojim prvinskim strahom neobstoja fizičnega, energetskega in mentalnega dela našega bivanja, se nam razkrije paleta drugih možnosti bivanja in tako stopimo na pot joge. Pričnemo odstirati vse plasti našega bivanja in spoznavamo svoje Bistvo. Ki je večno, eno in v vseh prisotno. In ga v različnih religijah poimenujemo na različne načine.

V Sankhya filozofiji se kreacija prične z razdružitvijo stanja neobstoja – avyakta v principa Purusha in Prakruti. Purusha ali Zavest z velikim Z, ki le obstaja, je pasiven in opazuje Prakruti ali aktivni ples kreacije, tisočerih možnosti, ves potencial petih velikih elementov – panchamahabhuta, petih organov zaznav in aktivnosti – jnanindriya in karmenindriya, petih objektov zaznave – tanmatra, funkcije prenašanja informacij (kar občasno netočno prevajamo kot um) – manas, principa ločevanja (kar občasno netočno prevajamo kot ego) – ahamkar in inteligence – buddhi in mahad. In ponovno združenje obeh principov pomeni pot nazaj.

Opazovati in se zavedati vseh teh komponent, njihovih permutacij in minljivosti pomeni, vsak dan zavestno umreti in zato živeti v polnem potencialu zdaj. To spoznanje prinese usklajeno delovanje, razmišljanje in občutenje s tokom, ki dejansko prinaša polno Življenje. In to je joga. Združenje. In le to je edina absolutna pot Ozdravitve. Ko iščemo zdravje se neizogibno srečamo s temi vprašanji, saj življenje sestavljajo telo, um in duša. In vse troje mora usklajeno delovati. Na tej poti spoznamo minljivost fizičnega in sprejmemo to dejstvo kot del Življenja. Zato smrti ni.

V šoli ajurvede in joge se pogovarjamo tudi o filozofiji, ajurvedski psihologiji, delovanju uma in jogijskem pogledu na različne vidike obstoja.